AIKIDO – SOOČANJE S SAMIM SEBOJ

Sensei Ivan Zafranović je brezkompromisno predan ohranjanju originalne oblike izvornega aikida (Iwama Ryu), ki jo je učil ustanovitelj (Aiki Kaiso) Morihei Ueshiba. S strani Aikikai hombu doja iz Tokija in s strani vnuka ustanovitelja Moritera Ueshibe je prejel 5. DAN s čimer je edini na hrvaškem s tako visoko stopnjo, hkrati pa tudi med redkimi v širši okolici s tako visokim nazivom. Trenutno je tehnični direktor Hrvaške aikido zveze, ki je leta 2013 s strani Aikikai Foundation dobila polno priznanje in tako uradno postala Aikikai Hrvaške. Živi v Zagrebu, aikido pa uči v osrednjem aikido doju Izvor, ki letos praznuje 15 let od ustanovitve.

Pot samodiscipline in samoiskanja je pot k odkrivanju naše prave narave in potenciala

»Raziskovanje duha« je bil tisti ključni element, ki je v meni prebudil močno zanimanje za aikido. Šport, gibanje in intenzivna fizična aktivnost so bili vedno del mene. No, manjkalo mi je »tisto nekaj«. Aikido sem odkril pred 20 leti in od takrat je to moj življenski klic. Dojo je hkrati postal moj drugi dom.
Med poučevanjem aikida vsakič znova občutim veliko inspiracijo. Popolnoma sem odprt in spontan, a skozi proces prenašanja izkušenj in znanja me vodi intuicija in inspiracija. Nikoli se ne naveličam, saj je vsaki trening drugačen in po svoje zanimiv. Svoje učence usmerjam in učim, a je sama pot izključno njihova osebna izkušnja. Aikido vključuje ukvarjanje – soočanje samega s sabo, kar ni vedno lahek in enostaven proces. Prepričan sem, da takšna vrsta treninga in pot samodiscipline ter samospoznavanja prinese temeljite spremembe na osebnem nivoju, kar je tudi edina prava sprememba. Mislim, da je ravno ta pot spremembe eden od najpomembnejših razlogov, ki me trajno ohranja budnega in zainteresiranega za to borilno veščino – prepričan sem, da s tem ustvarjamo pozitivno spremembo in nudimo odpor poceni »vrednotam« in nesmiselnim informacijskim smetem katerim smo prepogosto podvrženi. Te informacije naš še bolj oddaljujejo od nas samih in odvračajo pozornost od naše prave narave k površnim in nepomembnim stvarem.

Srečanje, ki je spremenilo vse

Z borilnimi veščinami sem se začel ukvarjati že leta 1985 in od takrat me pot vodi skozi različne borilne veščine in športe. Bistvo buda, nekaj kar bi v popolnosti prevzelo mojo pozornost, um in telo nisem v popolnosti našel vse do leta 1999, ko sem srečal legendarnega Morihiro Saito senseija in njegovega učenca Paola Corallinija. Saito sensei je preživel ob ustanovitelju 23 let svojega življenja in se tako direktno od njega tudi učil. Več let sem vsaki mesec z ladjo potoval v Italijo in ostajal teden dni kot Uchi-deshi (učenec, ki živi in se uči v doju) k Paolo Coralliniju. Vse sem podredil učenju aikida, med drugim sem tudi prekinil študij na fakulteti. Na začetku me je pritegnila zelo obsežna, natančna in učinkovita stran originalnega aikida, ki sem ga leta intenzivno in iskreno treniral, da bi s časom vse bolj občutil, da je tehnični vidik in temeljni koncept neke vrste ključ, kateri mi z globokim razumevanjem tehnične strani odpira neke nove sfere moje duhovnosti.

Energijska transformacija in misogi v Doju

Aikido ni šport kar ima za posledico, da ni zmagovalca in poraženca. Morihei Ueshiba je dejal: »Edina prava zmaga je zmaga nad samim seboj (masakatsu agatsu)«. Zveni zelo enostavno in banalno, vendar je v vsakodnevnem življenju to zelo težko doseči. Aikido nam omogoča, da skozi gibanje spremenimo tudi svojo notranjost. To ni lahko, saj so teža oz. blokade, ki jih čutimo v telesu pogosto odraz našega mentalnega zapisa oz. duhovnega aspekta na katerem moramo delati. Kljub temu, da sem kdaj utrujen in izčrpan od vsakdana, vstop v dojo menja vse. Zato je za mene aikido misogi, svojevrstno čiščenje telesa in uma, po katerem se ponovno počutim dobro in poln energije. Sprememba pri ljudeh, ki sledi po tem ko prvič stopijo na tatami in začno trenirati ter se tako spoznavati z aikidom je več kot očitna. Ta njihova sprememba ustvarja v meni veliko zadovoljstvo, me spopolnjuje in me vodi k nadaljnjemu treningu in osebnemu razvoju. To je tisti dober občutek, ki me vodi dalje saj skozi trening doživljam neposredno izkušnjo pomoči nekomu. Aikido ima to moč, da preoblikuje negativno vibracijo s katero nekdo pride v dojo in stopi na tatami (tesnoba, strah ali enostavno izčrpanost in utrujenost) v pozitivno vibracijo in moč da dvigne nivo energije v njem in skupini kot celoti. Ob koncu kvalitetnega aikido treninga, se ljudje vedno počutijo boljše.

Instant rešitve ne morejo zamenjati celovitega pristopa

Aikido, ki ga poučujem je nespremenjen, izvorni aikido katerega je osmislil in učil ustanovitelj Morihei Ueshiba. Na tak način dosledno sledim tehničnemu učenju kakršnega je prenašal on, kar smatram kot zelo pomembno, saj v pravilnem učenju in predanemu treningu tehnike leži bistvo same veščine.
Obvladovanje osnove (kihon) aikida je temelj pravilnega učenja tehnike, prav tako kot je to primer v drugih življenjskih situacijah. Če se hočemo naučiti pisati, moramo prej znati abecedo, nadalje se učimo sestavljati besede, na koncu pa vsak od nas razvije svoj rokopis. Enako je z aikidom, ki je po svoji naravi KI no nagare (tekoč kot voda). Tudi aikido se ni izognil splošnemu trendu bližnjic in poenostavljanja v svetu, kjer se pogosto nudijo razne duhovne in fizične instant rešitve. Nažalost obstaja mnogo poskusov učenja na obrnjen način, skrivljen in poenostavljen in brez kakršnihkoli osnov. Tak način dela razen imena veščine, prav gotovo nima vzporednic z aikidom Morihei-a Ueshibe.

Raziskovanje lastnih potencialov in treniranje budnosti

Aikido učinkovito povezuje naš um in telo, med drugim tudi zavedanja dihanja, katerega se zaradi hektičnega načina življenja pogosto niti ne zavedamo. Dihanje je najpogosteje kratko in površno, kakor način življenja katerega večina ljudi živi. Aikido nas uči, da se prepustimo in imamo vero v svoje sposobnosti, katere moramo osvestiti na naš ki. Če živimo v strahu in neprestanem »survival modu« je to nemogoče ustvariti. Ne smemo se temu prepustiti, saj je vsak od nas več, mnogo več od fizičnega telesa v neki banalni misiji na planetu zemlja. Rojeni smo z velikim potencialom, trening aikida pa je način da se tega ponovno spomnimo in da odkrijemo ter razvijamo svoje potenciale in sposobnosti. Aikido nas prav tako uči, da zavestno in budno dojemamo zunanji svet in prostor okrog sebe, podobno kot svoj notranji svet.
Izvor večne inspiracije in skupna rast izvornega aikida, ki ga je učil Morihei Ueshiba v Iwami je borilna veščina oz. bolje povedano, borilna umetnost. Umetnost v budu. Kot vsaka druga umetnost je tudi ta individualna, zaradi česar je aikido za vsakega od nas nekaj podobnega, pa vendar popolnoma različnega. Zahteva delo na sebi in obvladovanje osnovnih tehnik in orodij, kar predstavlja prvi korak in temelj vsake umetnosti. Čutim, da je tak način dela z ljudmi za mene velika inspiracija in nekaj precej širše od samega učenja tehnik. Tudi jaz se moram prilagajati, delovati hitro in intuitivno ter koncipirati trening glede na to, kar učenci v tistem trenutku najbolj potrebujejo. Koliko jim dajem, dobim tudi od njih nazaj. Lahko bi tudi rekli, da smo drug drugemu učitelji – vsi se spreminjamo, rastemo in skupaj napredujemo.

Članek povzet iz Makronova glasila (zima, 2014)
prevod: Tomaž Majcenovič

Leave a Reply